Spletna stran uporabljajo piškotke!

Spletna stran uporablja lastne piškotke in piškotke drugih spletnih strani, ki so nujno potrebni za delovanje strani, prikaz oglasnih pasic in oglasnih sporočil.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi.

Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.

Strinjam se!
Kaj so piškotki.

Piškotki so majhne tekstovne datoteke, ki jih vaš računalnik shrani ob prvem obisku spletne strani. Z njihovo pomočjo si spletna stran zapomni vašo napravo in nastavitve, ki ste si jih izbrali.

Če piškotke izključite, so lahko nekatere možnosti spletne strani onemogočene.
sreda, 26. Julij 2017

Mati, čevapov bi

Vonj čevapov je za naše domoljube vonj balkanizacije njihove veganske domovine - Goran Vojnović, Dnevnik

... Podobno je z menoj in s čevapi. Brez enega, med dve stari hiši stisnjenega dvorišča v podnožju bosanskih piramid, brez mize, polne sorodnikov, brez sence ene stare češnje in brez sestričninega moža Josipa, ki sedi tik ob roštilju in v enakomernih presledkih poliva tleče oglje z vodo, da se potem gost dim vali mimo nezrelih češenj proti nebu, čevapi zame niso čevapi. Vsemu drugemu, čemur ljudje rečejo čevap ali kebab, vključno z vsemi tistimi desetkami u pola s lukom na sarajevski baščaršiji, se lahko jutri odpovem, le Josipovim čevapom, kupljenim v neki mesnici v Kiseljaku, se ne morem.

Pa ne le zato, ker so ti čevapi resnično nekajkrat boljši od tistih baščaršijskih ali ker so neprimerljivi z vsem, kar vam kot čevape prodajo v Sloveniji. To je pri vsem skupaj še najmanj pomembno, saj čevapi zagotovo niso nekaj, kar bi sam štel za vrhunec svojih gurmanskih užitkov.

A hrano pogosto dojemamo izrazito čustveno in verjamem, da ima vsak od nas določeno jed, ki jo obožuje zgolj zaradi spominov iz otroštva. Okus in spomin sta nerazvozljivo prepletena in zato imam jaz rad slivove cmoke, ki mi jih je kuhala babica, ne maram pa rdeče pese, ki so nam jo stregli v šolski menzi.

A čustveno dojemanje hrane se včasih iz osebnega prenaša tudi v kolektivno nezavedno in potem povsem nedolžno mleto meso obremenimo s predsodki. Tako so v Sloveniji čevapi pač hrana od dol, čefurska hrana in pri marsikom njihov okus in vonj namesto na brbončice in nosnice deluje na spominski imaginarij in ko zagrize vanje, ali jih zgolj zavoha, se mu pred očmi pojavijo slike tankov JLA in generala Aksentijevića, zasliši trubače in turbofolk, ponovno ga zabolita buški z osnovnošolskega plesa, pred njim zaplešejo četniki in mudžahedini, obkrožijo ga burke, pa seveda še Udba in Milan Kučan.

Nič hudega sluteči čevapi tako postanejo simbol okupatorskega Balkana, te primitivne mesožerne kulture, ki ogroža brokolija in cvetače željno slovensko ljudstvo. Vonj čevapov je za naše domoljube vonj balkanizacije njihove veganske domovine, vonj, ki v njihovi zavesti najbrž poprime obliko in barvo rdeče zvezde. Zato ne boste nikdar videli domoljuba z lepinjo v roki in ne bo v Lepeni nikdar zadišalo po mletem mesu.

Čevapi so pač sovražnik, ki ga je treba pregnati s slovenske zemlje in mnogi so prepričani, da jih naši gostinci strežejo zgolj zaradi pritiskov srbske ali črnogorske mafije. Včasih se zdi, da je le vprašanje časa, kdaj bo kdo predlagal kvote za slovensko hrano in z zakonom zapovedal, da čevape na javnih prireditvah nadomestijo kranjske klobase. Ker se res ne spodobi, da jemo nekaj, kar je k nam prišlo iz južnega in za povrh še muslimanskega sveta, kar jedo celo v Bosni in kar morda obožujejo celo islamski teroristi. Kakšen Slovenec pa si, če ješ čevape?

A problem je, da so sočasno čevapi v Sloveniji neskončno priljubljena jed, pravzaprav tako zelo, da je njihovo priljubljenost še meni težko razumeti. Po neki raziskavi izpred let naj bi namreč skoraj polovica Slovencev kot svojo najljubšo glavno jed navedla prav jedi z žara, pleskavice in čevape. Tako navdušeno, kot sem v Sloveniji slišal ljudi pripovedovati o teh ali onih čevapih, so mi ljudje na Balkanu pripovedovali kvečjemu o kakšni jagnjetini na poti v Dalmacijo ali o teletini ispod sača. Tukaj pa se mi večkrat zdi, da nekateri kar ne morejo dočakati praznikov, ko se bodo spet lahko zapodili na baščaršijsko desetko.

Torej sploh ni čudno, da v Sloveniji, vsem domoljubom navkljub, čevape strežejo na piknikih za Savo in na ljubljanskih trgih, na športnih in kulturnih dogodkih, na gasilskih veselicah in občinskih praznikih, pravzaprav povsod, kjer se zbere malo večja množica lačnih ljudi. A za to ni nobenega posebnega razloga, nobene balkanske zarote, temveč so Slovencem čevapi preprosto všeč. Neznansko všeč.

In zato bi bilo prav, da čevape osvobodimo predsodkov in se prenehamo zgražati nad vsakim oblačkom dima, ki raznaša njihov vonj po slovenskih ulicah. V bistvu bi bil že čas, da si priznamo, da Slovencem čevapi, pa naj bodo še stokrat od dol, preprosto dišijo, si to tudi odpustimo in se končno vzljubimo takšni, kakršni pač smo.

S priznanjem, da imamo radi čevape, ne bomo izdali svoje domovine, kakor ne bomo nič manjši domoljubi, če bomo na pikniku z žara raje pograbili čevap kot pa piščančje bedrce ali popečeno bučko. Življenje je namreč prekratko, da bi vam neka čustva, pa četudi tista najbolj žlahtna, domoljubna torej, odrekala tako velik užitek, kot ga lahko Slovencu ponujajo čevapi. Ker ta užitek ni ne komunajzarski, ne balkanski, ne čefurski. To je dokazano čistokrvni slovenski užitek. 

Goran Vojnović, Dnevnik, 20. junij 2015

 
 


Zdravstvena.info :: Verzi Vici in zabavne fotografije Verzi in vici Kuharski recepti in oljčno olje