Spletna stran uporabljajo piškotke!

Spletna stran uporablja lastne piškotke in piškotke drugih spletnih strani, ki so nujno potrebni za delovanje strani, prikaz oglasnih pasic in oglasnih sporočil.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi.

Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.

Strinjam se!
Kaj so piškotki.

Piškotki so majhne tekstovne datoteke, ki jih vaš računalnik shrani ob prvem obisku spletne strani. Z njihovo pomočjo si spletna stran zapomni vašo napravo in nastavitve, ki ste si jih izbrali.

Če piškotke izključite, so lahko nekatere možnosti spletne strani onemogočene.
torek, 23. Maj 2017

Miti in zmote o soji

Soja med priznanimi prehranskimi strokovnjaki že dolgo časa velja za stročnico z visoko hranilno vrednostjo - Širijo se zmote in miti o »nevarnostih« uživanja soje

Soja med priznanimi prehranskimi strokovnjaki in kliničnimi nutricionisti že dolgo časa velja za stročnico z visoko hranilno vrednostjo in odličen vir beljakovin. Sojina zrna vsebujejo vse esencialne aminokisline in občudovanja vredno število mikrohranil (vitaminov in mineralov), vključno s kalcijem, železom, magnezijem, manganom, fosforjem, kalijem, cinkom ter vitamini B1, B2, B3, B5, B6, B9 in C. V soji najdemo tudi vlaknine ter omega 3 in 6 maščobne kisline. Vsebnost teh komponent se v različnih sojinih izdelkih razlikuje, največja pa je v sojinih zrnih, sojinem mleku, tofuju in tempehu.

Kljub mnogim zdravstvenim koristim soje pa se danes širijo zmote in miti o »nevarnostih« uživanja soje, ki so predstavljeni kot dejstva. Pa si poglejmo nekaj teh mitov.

Vsa soja je gensko spremenjena (GS)
Največji porabniki komercialno vzgojene GS soje, tako v ZDA kot tudi globalno, so rejne živali. GSO so gensko spremenjeni organizmi in glede njihove varnosti v človeški prehrani potekajo burne razprave, mnoge evropske države pa so že prepovedale njihovo uporabo. Medtem ko dolgoročnih študij in zanesljivih podatkov o vplivih GSO na zdravje še ni, pa vemo, da so prisotni v naši celotni prehranski verigi. Soja je le ena od mnogih vrst rastlin, ki je v večini gensko spremenjena. Trenutno (leta 2013, op. p.) je na svetu GS 81 % vse soje in približno 85 % vse GS soje se uporablja kot hrana rejnim živalim. Rejne živali, ki pojedo GS sojo, le-to vgradijo v telo kot vir beljakovin, zato v klavnicah ali mlekarnah GS soja ne izgine, ampak konča na vašem krožniku.

Kljub temu, da je osupljiv odstotek soje GS, ne moremo trditi, da je taka vsa soja. Sojini izdelki, ki jih neposredno pojedo ljudje in so na voljo v naših trgovinah, npr. tofu, tempeh in sojino mleko, so gensko nespremenjeni in kot taki tudi označeni.

Soja povzroča raka
Zmotne informacije, da je soja povezana z rakom, izvirajo iz napačnih predstav glede prisotnosti fitoestrogenov v soji. Fitoestrogen ni estrogen. Estrogen in testosteron sta steroidna hormona, ki sta naravno prisotna v ljudeh obeh spolov, kakor tudi v živalih, s katerimi se prehranjujejo ljudje. Njuna naloga je uravnavanje spolne funkcije in sekundarnih spolnih znakov ter uravnavanje nespolnih celičnih funkcij. Estrogen ima torej za človeka koristne funkcije, vendar lahko naravno tudi pospešuje razmnoževanje celic, v visokih odmerkih povzroči čezmerno razmnoževanje celic ter s tem poveča tveganje za nastanek nekaterih vrst raka. Hormonska nadomestna terapija je povezana z rastjo tumorjev pri ženskah v menopavzi, še posebej, kadar jemljejo samo estrogen.
Medtem ko soja ne vsebuje estrogena, pa ga vsebuje hrana živalskega izvora. Mnogi potrošniki se zavedajo, da se živalim, rejenim za meso in mleko, pogosto daje sintetične rastne hormone. Ne zavedajo pa se dejstva, da meso in kravje mleko vsebujeta tudi naravno prisotne estrogene – in to velja tudi za živali iz »proste reje« in živali iz »ekološkega« kmetijstva. Poleg tega tudi meso, mleko in jajca vsebujejo fitoestrogene, saj so le-ti prisotni v vsej naši hrani, tako v rastlinski kot tudi živalski, zato se jim z izključitvijo soje iz jedilnika ne moremo popolnoma izogniti.

Izraz »fitoestrogen« je le nadpomenka za številne, v rastlinah naravno prisotne spojine, ki so po strukturi podobne estrogenu sesalcev in delujejo šibko estrogensko (šibko posnemajo estrogen) ali antiestrogensko (blokirajo učinke estrogena). Presnova in delovanje fitoestrogenov sta izredno zapletena in se razlikujeta med posamezniki. Zaskrbljenost glede povezave med sojo in rakom izvira iz dejstva, da soja in sojini izdelki vsebujejo fitoestrogene (natančneje izoflavone) v spremenljivih količinah (odvisno od priprave), ki reagirajo z estrogenskim receptorjem. Pri ljudeh obstajata dva tipa estrogenskih receptorjev, alfa in beta. Receptorji alfa so porazdeljeni povsod po telesu, medtem ko so receptorji beta omejeni na jajčnike, prostato, pljuča in obmodke. Izoflavoni se podobno kot estrogen vežejo na alfa in beta receptorje (prednostno na beta receptorje), vendar nimajo estrogenskega učinka spodbujanja rasti tumorjev. Prav nasprotno – izkazalo se je, da izoflavoni ščitijo pred hormonsko pogojenimi oblikami raka.

Povezava med uživanjem soje in manjšim tveganjem za razvoj predmenopavznega raka na dojki je bila jasno dokazana. Z drugimi besedami, večji vnos soje je povezan z manjšo pojavnostjo raka na dojki. Vendar pa zaenkrat še ni večje klinične študije, ki bi preučevala vpliv uživanja fitoestrogenov na rast tumorjev pri pacientih, ki že imajo raka. Do danes je bilo izvedenih le malo študij na majhnih vzorcih in metode za pridobivanje rezultatov so bile zelo različne, zato zaključki še niso možni.

Lekcije iz Azije
Soja je v azijskih kulturah že stoletja osnovno živilo. V Aziji je pojavnost koronarne srčne bolezni, povišanega krvnega pritiska, ishemične kapi, hormonsko pogojenih oblik raka, osteoporoze, postmenopavznega zloma kolka, sladkorne bolezni in debelosti znatno nižja kot v zahodnih državah. Ko pa so se prebivalci določenih predelov Azije začeli prehranjevati s prehrano, bolj podobno zahodni, so začeli obolevati za podobnimi boleznimi kakor zahodnjaki. To ni presenetljivo, saj imata načina našega življenja in prehranjevanja velik in neposreden vpliv na naše zdravje.

Poglejmo si primer in sicer študijo stoletnikov iz Okinawe, ki je analizirala zdravje in prehranske navade več kot 900 stoletnikov (posameznikov, starih 100 ali več let) z japonskega otoka Okinawa. Ocenjevali so tudi osebe v 8., 9. in 10. desetletju življenja. Japonsko ministrstvo za zdravje že od leta 1870 vodi popis družin za celotno državo in ga posodablja vsakih 5 let. Okinawa ima največjo gostoto poseljenosti s stoletniki na svetu. Tradicionalno življenje na Okinawi vključuje redno telesno aktivnost, nizek ITM (indeks telesne mase) ter visok vnos sadja, zelenjave in soje. Starostniki na tem otoku so bolj zdravi in imajo veliko manjšo pojavnost raka (na dojki, jajčnikih, prostati in črevesju) v primerjavi s starostniki, ki bivajo v ZDA, in celo v primerjavi s starostniki iz ostalih delov Japonske. Starostniki z Okinawe imajo tudi veliko manjšo pojavnost demence, osteoporoze in koronarne srčne bolezni.

Mit o moških prsih
Mit o moških prsih je še eden od zelo razširjenih mitov brez znanstvene podlage. Ginekomastija je medicinski izraz za razvite prsi pri moških. Za razvoj spolnih organov pri zarodku in za sekundarne spolne znake so odgovorni spolni hormoni. Legenda o moških prsih je zato verjetno povezana z zmedo, ker ljudje ne ločijo med estrogenom in fitoestrogenom. Kot že omenjeno, fitoestrogen ni estrogen. Če bi bilo temu tako, potem bi nedrčke potrebovalo veliko moških.

Dejansko pa so klinične študije na moških pokazale, da izoflavoni ne vplivajo na raven testosterona ali estrogena. Celo kadar so moški zaužili veliko več izoflavonov, kot jih s prehrano zaužije tipični Azijec, le-ti niso povzročili nobenih znakov, sicer značilnih za ženske.

Histerija zaradi soje in Fundacija Westona A. Prica
Histerija zaradi soje in Fundacija Westona A. Prica (Weston A. Price Foundation, WAPF) sta neločljivi. Veliko mitov o soji je nastalo kot neposredna posledica napačnih informacij, ki jih je s svojimi neizprosnimi kampanjami proti soji širil WAPF. WAPF, ki je registriran kot neprofitna organizacija, je večmilijonska operacija, ki lobira za surovo mleko in goveje meso. Njeni člani (pogosto kmetje) plačujejo prispevke in v zameno WAPF promovira njihove izdelke. Ena izmed stalnih strategij WAPF za promocijo interesov živinoreje je diskreditirati sojo in veganstvo na splošno. Prodaja sojinih izdelkov je v letih od 1992 do 2011 narasla s 500 milijonov na 5,2 milijard dolarjev. Prodaja soje eksponentno raste in s tem potencialno ogroža izdelke, ki jih poskuša promovirati WAPF. Kot odgovor na to dogajanje WAPF redno objavlja članke o domnevni nevarnosti uživanja soje in, da bi se članki zdeli bolj verodostojni, v njih citira klinične in medicinske revije.

Pa poglejmo primer. Članica odbora Kaayla Daniel je v nedavnem blogu na spletni strani WAPF interpretirala članek revije ameriškega medicinskega združenja (Journal of American Medical Association, JAMA) na način, da je dosegla cilj WAPF – očrniti sojo. JAMA je 10. julija 2013 objavil članek »Vpliv uživanja izolata sojinih beljakovin na biokemijsko ponovitev raka na prostati po operativni odstranitvi prostate«. Študija je bila dobro izpeljana (z naključno izbranim vzorcem in dvojno slepa). Njen cilj je bil ugotoviti, ali uživanje soje vpliva na zdravje pacientov, ki so se zdravili za rakom na prostati. Da bi ocenili odziv, so onkologi merili PSA (prostatični specifični antigen) v krvi v določenih časovnih intervalih. Ni presenetljivo, da uživanje soje pri pacientih, ki so se celo življenje prehranjevali s hrano, bogato z živalskimi maščobami in beljakovinami, pesticidi, konzervansi in antibiotiki ter pri katerih je bil odkrit napredovani rak, ni imelo vpliva na biokemijske markerje. Trdnih zaključkov študija ni mogla postaviti, morda le tega, da uživanje soje pri napredovanem raku na prostati ne zmanjša biokemijskih markerjev. Vendar pa je WAPF popačil rezultate, selektivno interpretiral študijo in očrnil sojo.

Omeniti velja še dejstvo, da je bil dr. Weston A. Price (1870–1948) zobozdravnik, ne pa doktor medicine ali prehranski strokovnjak. Preučeval je zobovje primitivnih kultur in na osnovi opažanj o zobni gnilobi oblikoval prehranska priporočila za moderno družbo.

Kateri sojini izdelki so najbolj zdravi
V razpravah o soji se pogosto omenja, da so varni in zdravi samo fermentirani sojini izdelki, saj naj bi se Azijci prehranjevali večinoma z njimi. Vendar pa ta trditev ne drži, saj se Azijci v osnovi ne prehranjujejo s fermentiranimi sojinimi izdelki. Strokovnjakinja za prehrano Ginny Messina je v raziskavi prišla do naslednjega zaključka: »Na Japonskem od zaužitih sojinih izdelkov zaužijejo polovico fermentiranih izdelkov (miso in natto) in polovico tofuja ter suhih sojinih zrn. V Šanghaju je večina zaužitih sojinih izdelkov nefermentiranih, pri čemer prevladujeta tofu in sojino mleko. Celo v Indoneziji, kjer fermentirani tempeh velja za narodno jed, ljudje zaužijejo približno polovico nefermentiranih sojinih izdelkov, kot je npr. tofu.«

viri
■ povzeto po članku dr. Holly Wilson, A Vegan Doctor Addresses Soy Myths and Misinfotmation
■ prevod in priredba: Slovensko vegansko društvo
■ lektura: Katjuša Tomažič 

 
Datum: 13. Dec 2014
Št. ogledov: 1275
 


Zdravstvena.info :: Verzi Vici in zabavne fotografije Verzi in vici Kuharski recepti in oljčno olje