Spletna stran uporabljajo piškotke!

Spletna stran uporablja lastne piškotke in piškotke drugih spletnih strani, ki so nujno potrebni za delovanje strani, prikaz oglasnih pasic in oglasnih sporočil.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi.

Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.

Strinjam se!
Kaj so piškotki.

Piškotki so majhne tekstovne datoteke, ki jih vaš računalnik shrani ob prvem obisku spletne strani. Z njihovo pomočjo si spletna stran zapomni vašo napravo in nastavitve, ki ste si jih izbrali.

Če piškotke izključite, so lahko nekatere možnosti spletne strani onemogočene.
ponedeljek, 20. Februar 2017

Veliko precenjena ekološko pridelana hrana

V znanstveni literaturi ni mogoče najti nespornih dokazov, da bi bila ekološko pridelana hrana značilno bolj hranljiva, zdrava ali varna - Ni res, da ekološko pridelana hrana ni škropljena

Na začetku letošnjega vročega poletja so 5. julija (2013) v Odmevih TV Slovenije v uvodnem prispevku prikazali reportažo, ki bi morala strezniti kupce hrane. Dopoldne so se odpravili po slovenskih tržnicah in posneli prepričljive izjave prodajalcev ekološko, integrirano pridelanega sadja in zelenjave, ki so za svojo (dražjo) ponudbo zagotavljali, da vse prihaja z domačih njiv... Naslednji dan zjutraj so taiste prodajalce našli na veletržnici v Trstu, kjer so kupovali zabojčke sadja in zelenjave.

Škoda je le, da voditelj Slavko Bobovnik iz dokumentiranih podatkov ni potegnil najbolj očitnega sklepa: da namreč kupci , ki so pripravljeni za domnevno domačo in ekološko pridelano hrano plačati več, pridelkov niti po okusu niti po videzu niso sposobni ločiti od običajnih. Samo na podlagi trditve prodajalca še sebe prepričajo, da je taka hrana boljša kot povsem enaka, a brez oznak bio-, eko- in podobno.

V začetku je samoprevara
Bolj humoristično sta realni odnos kupcev do organsko pridelane hrane prikazala ameriška iluzionista Penn Jillette in Teller v šesti epizodi sedme sezone njune serije Bullshit! . Zapriseženim kupcem ekološko pridelane hrane (v svetu je bolj običajen izraz organske) sta v preizkus ponudila po dva izdelka in jih pozvala, naj ugotovijo, kateri je ekološko pridelan. Seveda so v povprečju enakokrat zgrešili kot zadeli – kar pomeni, da je bila njihova odločitev dejansko povsem slučajna. Še bolj smešni so posnetki, v katerih verniki ekološkega prehranjevanja s presežniki opisujejo boljši okus, vonj, aromo organskega pridelka v primerjavi z običajnim, in to tipično napačnega. Celo do skrajnosti, ko ljubiteljica ekološke prehrane opiše en vzorec banane kot očitno ekološki in boljši od drugega – dejansko pa je okušala polovici iste banane.

Strokovnjaki za oglaševanje znajo dobro izkoristiti posebnost človeške psihologije, ki je sicer znana kot halo efekt. Ameriška psihologa Smith in Engel sta že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja strokovno izmerila učinek s predstavitvijo avtomobilov. Skupini moških sta kazala fotografije novih modelov avtomobilov. Velika večina je avtomobilu , ob katerem je bila lepotica, pripisala sodobnejšo obliko, močnejši motor, boljše vozne lastnosti in višjo vrednost kot drugim tehnično ekvivalentnim modelom brez ženskega spremstva. Ko sta raziskovalca anketirance soočila z rezultati, večina še vedno ni hotela verjeti, da je ženski lik vplival na njihovo oceno tehničnih lastnosti vozila.

Enako deluje halo efekt pri ekološko pridelani hrani, kar je mogoče potrditi tudi z znanstvenimi članki. Na primer, raziskovalci z univerze Cornell so 115 kupcem v nakupovalnem centru ponudili v preizkus po dva vzorca enake hrane, domnevno je bil eden organskega izvora in drugi običajen (v resnici sta bila oba organska) – in preizkuševalci so izdelku, ki je bil označen kot organski, v veliki večini pripisali boljši okus, vonj, aromo.

Raziskovalci univerz iz Arkansasa in Bologne so kupce preizkušali s povsem enakimi pakiranimi piščančjimi prsmi, le da so bila ene označene kot organske. Redni kupci ekoloških pridelkov so bili pripravljeni plačati 103,5 odstotka več za meso z oznako organic in kar 244,3 odstotka več za paket z oznako USDA organic (uradna oznaka, ki jo podeljuje oddelek za kmetijstvo vlade ZDA).

Še bolj zanimive rezultate so dobili raziskovalci z univerz v Neaplju in Newcastlu: kot v prej opisanem poskusu so ugotovili, da so uporabniki bolj naklonjeni hrani, ki je označena kot ekološko pridelana – a med takimi pridelki so bili bolj priljubljeni tisti z višjo ceno! Na delu je torej še ena posebnost človeške psihologije, ki jo oglaševalci dobro poznajo in izkoriščajo: ker bo zahtevnejši izdelek neizogibno dražji od preprostejšega, saj zahteva več dela, boljše materiale in podobno, se je med potrošniki precej utrdil neutemeljen obrat načela, namreč da je dražji izdelek boljši od cenejšega.

Podobnih študij je še veliko. Domnevno boljša kakovost ekološko pridelane hrane, ki jo (kot sami trdijo) njeni uporabniki zaznajo, je povsem psihološki učinek, samoprevara, ki jo sproži le oznaka ali trditve prodajalca, in v resnici nima nikakršne zveze z dejanskim okusom, vonjem ali videzom. V slepih testih – kjer preizkuševalec ne pozna objektivnega izvora hrane – se redno izkaže, da celo domnevni strokovnjaki organske hrane ne ’določajo’ nič bolje, kot če bi ugibali brez organoleptičnega preizkusa.

Objektivna kakovost organske hrane
Ampak ali je ekološko pridelana hrana vendarle boljša v kakšnih lastnostih, ki jih ni mogoče identificirati samo na osnovi videza, vonja ali okusa? Ali je vsaj bolj hranljiva, vsebuje več beljakovin, rudnin ali za človeško telo potrebnih vitaminov?

Da taka hrana nima nobenih prehrambnih prednosti pred klasično, že leta ugotavlja vrsta znanstvenih člankov. Enega najtemeljitejših pregledov objavljenih rezultatov so pripravili raziskovalci Londonske šole za zdravje in tropsko medicino maja 2010.

Prodajalce organske hrane je še posebno razburil sistematičen pregled znanstvenih virov, ki ga je opravila obsežna raziskovalna ekipa z univerze Stanford pod vodstvom Crystal Smith-Spangler v članku, objavljenem v znanstveni reviji Annals of Internal Medicine septembra 2012. Zaključili so, da »v znanstveni literaturi ni mogoče najti nespornih dokazov, da bi bila ekološko pridelana hrana značilno bolj hranljiva, zdrava ali varna«.

Vendar je ta sistematski pregled znanstvene literature raziskovalno skupino privedel še do bolj skrb zbujajočega sklepa: da je namreč celo znanstveno poročanje primerjav med organsko in neorgansko hrano pristransko v prid organske. Skupina je za svoj sistematski pregled najprej identificirala 5908 relevantnih člankov. Ampak ko so izločili vse tiste, ki so svoje rezultate označili kot neodločljive, jih je ostalo le 237 in v prejšnjem odstavku opisan sklep je izpeljan samo na podlagi teh 4,01 odstotka člankov, ki so svoje rezultate predstavili kot odločilne. Raziskovalci so zapazili očitno pristranskost pri ocenah, kaj je odločilno in kaj ni: že majhno razliko v prid ekološko pridelane hrane so članki razglasili za signifikantno – po drugi strani je pa večina izločenih člankov veliko večjo razliko v škodo organskih pridelkov označila kot nebistveno. Če bi ekipa z univerze Stanford dejansko upoštevala vse surove podatke iz vseh člankov, ne glede na to, ali jih je povzetek članka označil kot odločilne ali ne, bi se ekološki pridelki v pogledu hranljivosti, vsebnosti vitaminov, mineralov in beljakovin ter varnosti odrezali očitno slabše kot neorganski.

Kaj pa varnost?
Slavko Bobovnik je svoj prispevek v že omenjenih Odmevih začel z vprašanjem varne hrane, ker (tako Bobovnik) smo za varnejšo hrano pripravljeni plačati več. Pa je ekološko in organsko pridelana hrana res varnejša?

Citirani članek Crystal Smith-Spangler et al. ugotavlja, da organska hrana ni varnejša od klasične. Domnevno varnost ekoloških pridelkov lahko še nazorneje ilustriramo s podatkom, da je bila večina množičnih zastrupitev ali okužb, ki so jih v zadnjih desetih letih zakrivili pridelovalci, posledica uživanja organskih izdelkov. Opišimo le nekaj najbolj znanih primerov.

Že oktobra 2006 je najmanj 200 ljudi v več državah ZDA zbolelo zaradi okužbe z nevarno obliko bakterije Escherichia coli O157:H7 (EHEC). Vir je bila ekološko pridelana špinača s farme v Kaliforniji.

Decembra 2010 so s salmonelo okužene ekološko pridelane redkvice in kalčki lucerne povzročili najmanj 94 registriranih obolenj v Washingtonu.

Maja 2011 je v Nemčiji in Franciji skoraj 4000 ljudi zbolelo zaradi okužbe z E. coli O104:H4 (EAEC), vir so bila v Egiptu ekološko pridelana semena triplata ( Trigonella foenum-graecum ). Samo v tem primeru se je EU odzvala s prepovedjo uvoza triplatovih semen iz Egipta – evropskim pridelovalcem organske hrane, ki so povzročili še veliko hujše okužbe, se ni zgodilo nič.

Junija 2011 se je v Nemčiji 3900 ljudi okužilo z EHEC, 52 jih je umrlo. Nesporno so ugotovili, da so bili vir okužbe ekološko pridelani sojini kalčki s posestva na Spodnjem Saškem.

Zaradi kontaminacije s salmonelo je ameriška Uprava za hrano in zdravila (FDA) novembra 2012 odvzela uporabno dovoljenje največjemu ameriškemu pridelovalcu organskega masla iz kikirikijev.

Maja 2013 se je salmonela znašla v organskem maslu iz kikirikijev, ki so ga prodajali v Kanadi.

Februarja 2013 so morale ameriške trgovine na hitro umakniti kar 14 ton ekološko pridelane špinače – ker se je 33 ljudi okužilo z EHEC. Smrtnih žrtev v tem primeru na srečo ni bilo. 

Julija 2013 je ameriški Center za nadzor nad obolenji (CDC) izdal uradno obvestilo, da je 143 ljudi zbolelo za hepatitisom A, nesporno zaradi uživanja zamrznjene zmesi organske hrane, ki je vsebovala okužena semena granatnih jabolk.
Če bi kdo pomislil, da so našteti primeri posledica zavajanja, da je bila okužena hrana dejansko pridelana neorgansko in samo razglašena za ekološko, bi se motil: te vrste okužb so dejansko dokaz, da so bili pridelki res ekološko vzgojeni. Zdravniki poudarjajo, da so okužbe z EHEC, salmonelo in hepatitisom A bolezni umazanih rok, torej posledica neprimerne higiene. V klasični pridelavi hrane jih rutinsko nevtralizirajo z zaščitnimi sredstvi in sterilizacijskimi metodami, ki so pri organski vzgoji in predelavi hrane prepovedani. Hkrati v nasprotju z neorgansko ekološka pridelava temelji na gnojenju z naravnimi sredstvi, pretežno s hlevskim gnojem, ki prav te patogene pogosto vsebuje.
V ZDA samo na podlagi hospitalizacij ocenjujejo, da ekološka pridelava na leto povzroči 200 resnih zastrupitev s hrano.
Če se zdijo te številke razmeroma majhne, se velja spomniti, kako se je EU odzvala v drugih primerih suma, da določena hrana ne bi bila varna.

V letih od 1989 do 2009 je v Veliki Britaniji 166 ljudi umrlo zaradi nove variacije creutzfeldt–jakobove bolezni (vCJD), v preostalem svetu pa še 44 – skupno torej 200 (v povprečju deset na leto). Zaradi suma, da bi lahko vCJD nastala s prenosom BSE (bolezen norih krav) na človeka prek mesa okuženih govedi, so samo v Veliki Britaniji pobili 4,4 milijona glav govedi in vse njihovo meso uničili. EU je na podlagi te grožnje varni prehrani uvedla obvezen odvzem hrbtenjač in možganov ter njihov pregled pri vseh zakolih govedi, ki velja še danes. Zaradi suma okužbe z BSE je bil uvoz britanske govedine v preostalo EU prepovedan od leta 1996 do 2006.
Leta 2009 je na Kitajskem zaradi okužbe z virusom gripe H5N1 umrla ženska, prva žrtev tako imenovane ptičje gripe. Zaradi potencialne nevarnosti, da bi virus z obsežnejšim prenosom na ljudi povzročil pandemijo, so v naslednjih letih, predvsem v Evropi, rutinsko uničili vse zarode perutnine, pri katerih so sumili okužbo s H5N1 – skupno več deset milijonov. Do leta 2012 je po statistikah Svetovne zdravstvene organizacije po vsem svetu zaradi okužbe s H5N1 umrlo 359 ljudi – to je v povprečju 40 na leto.

Leta 2001 se je spet v Veliki Britaniji pojavila slinavka-parkljevka. Da bi jo zajezili in preprečili skrajno malo verjeten prenos bolezni na ljudi, so pobili več kot sedem milijonov glav govedi, od katerih jih je bilo 80 odstotkov povsem zdravih. V vsem tem času se ni pojavil noben primer človeške okužbe z virusom. Očitno pri varovanju ljudi pred potencialnimi nevarnostmi klasično pridelane hrane veljajo precej drugačna pravila kot pri ekološki. 

Z vse večjo priljubljenostjo ekološko prehrane so se v razvite države tako začele vračati bolezni umazanih rok, ki so s sodobnimi metodami pridelave in predelave skoraj izginile. Bolezni, ki so se ohranile v revnih državah, kjer pridelovalci nimajo denarja za nakup zaščitnih sredstev in najnovejših strojev, zato so prisiljeni vso hrano pridelovati na nesporno ekološki način. Je to res napredek – ali še dodatna cena za prehrambni snobizem?

Kakšne so potem koristi ekološko pridelane hrane?
Zakaj naj bi bila potem ekološko pridelana hrana vendarle varnejša? Zagovorniki poudarjajo, da so neorgansko vzgojeni pridelki škropljeni z raznovrstnimi insekticidi, pesticidi in drugimi zaščitnimi sredstvi, organska hrana pa ne. Torej z uživanjem ekološko pridelane hrane svoje telo manj izpostavljamo tem kemikalijam.
Dejansko je to edina očitna prednost organske hrane, ki so jo ugotovili avtorji obsežnega kliničnega poročila o pomanjkljivostih in prednostih ekološko pridelane prehrane, objavljenega oktobra 2012 v ugledni znanstveni reviji Pediatrics . Hkrati v istem sklepu tudi ugotavljajo, da » ostaja nejasno, ali je tako zmanjšanje izpostavljenosti klinično relevantno «. Preprosteje povedano, nikakršnega znanstvenega dokaza ni, da bi lahko dopustni preostanki zaščitnih sredstev v klasično pridelani hrani kakorkoli škodili ljudem, kratkoročno ali dolgoročno. 

Prav tako ni res, da ekološko pridelana hrana ni škropljena. Seveda je, samo dopustna sredstva so bolj omejena. Na primer, kakšna gnojila, pesticidi, herbicidi in druge kemikalije se lahko v EU uporabljajo v organski pridelavi, je eksplicitno napisano v odredbi komisije EU št. 2092/91 z dne 24. junija 1991 (in v poznejših dopolnilnih aktih), in seveda ta pravila veljajo tudi pri nas. Oglejmo si nekaj zanimivih primerov.

Na 42. strani odredbe komisije EU št. 2092/91 bomo našli rotenon, v ekološki pridelavi dopusten insekticid. A že leta 2003 je mogoče najti znanstvene članke, ki rotenon povezujejo z nastankom parkinsonove bolezni. V Sloveniji je uporaba rotenona od leta 2008 prepovedana, ampak od 1991 do 2008 je veljal kot legalno zaščitno sredstvo za ekološko predelavo, in marsikje v EU je tako še danes. 

Zagovorniki organske prehrane bodo brezprizivno trdili, da so izdelki iz gensko spremenjenih organizmov (GSO) nevarni za človeško prehrano. Eden prvih komercialno gojenih GSO je bila koruza z označbo Bt – začetnice pomenijo Bacillus thuringensis . Enega od genov tega mikroorganizma so namreč prenesli v koruzo in s tem dosegli, da je postala veliko odpornejša proti najpogostejšim škodljivcem. In v slovarju vernikov v ekološko hrano je Bt -koruza nič manj kot strup.
A na strani 42 odredbe komisije EU št. 2092/91 bomo našli, da je živi soj Bacillus thuringensis dopustno sredstvo za zatiranje škodljivcev pri ekološki pridelavi. Saj ne trdim, da je zaužitje B. thuringensisa človeku nevarno (kolikor vem, ni). Ampak kaj ni absurdna trditev, da je Bt -koruza nevarna, ker vsebuje en sam gen iz B. thuringensisa , hkrati pa isti ’strokovnjaki’ priporočajo uživanje, na primer solate, ki jo je lahko pridelovalec poškropil z živim sojem B. thuringensis , opral (ali pa tudi ne) in naslednji dan povsem legalno prodal kot posebno zdravo ekološko pridelano hrano?
Na strani 43 odredbe komisije EU št. 2092/91 bomo našli bakrov hiperoksid, oksiklorid in sulfat (modro galico) kot dopustna sredstva za zatiranje plesni v ekološki pridelavi. Baker sicer sodi med zmerno toksične kovine in naštete kemikalije lahko povzročijo vse od ekcemov na koži prek slabosti, bruhanja in driske do dolgoročnih zastrupitev s kovino, ki lahko vključujejo poškodbe želodca, jeter, ledvic in možganov. V nasprotju z ’neekološkimi’ kemikalijami za zaščito rastlin se baker bioakumulira, tudi v človeškem organizmu.

Poleg hlevskega gnoja je v biološki pridelavi dovoljeno le še gnojenje z neprečiščenimi rudninami, za pridobivanje fosforja je tako najbolj priljubljena zmleta kamnina fosforit. A neprečiščene rudnine poleg zaželenih elementov vsebujejo še marsikaj drugega, denimo kadmij. In to pojasni vprašanje, zakaj tudi pri nas s polic odpokličemo ekološko pridelane izdelke s preveliko vsebnostjo kadmija in zakaj se ga v ekološko pridelanem mesu lahko znajde celo več, čeprav bi pričakovali prav nasprotno.
Kdor pozna znanstvena dejstva o ekološko pridelani hrani – v tem članku je povzet le majhen del –, bi se moral vprašati: zakaj naj bi več plačal za pridelke, ki niso niti bolj hranljivi niti ne vsebujejo več vitaminov ali mineralov kot druga hrana, hkrati pa so okužbe in zastrupitve s takimi izdelki pogostejše?

Edino smiseln odgovor je, da je ekološko prehranjevanje neke vrste adrenalinski šport.

Dober tek.

Mišo Alkalaj, tudi avtor dveh knjig o okoljskih zmotah: Podnebna prevara (Orbis, 2010) in Zelene laži (Orbis, 2012)

 
Datum: 11. Dec 2013
Št. ogledov: 2312
 


Zdravstvena.info :: Verzi Vici in zabavne fotografije Verzi in vici Kuharski recepti in oljčno olje